Z borilnimi veščinami sem se začel ukvarjati relativno pozno. Pri šestnajstih sem začel z učenjem modificiranega Ving Tsun stila po sistemu Leung Tinga. Takrat je edini Kung Fu mojster v Sloveniji  bil master Milan Prosenica in pod nadzorom inštruktorjev Vladka Nikolova in Uroša Repasa sem v klubu Kung Fu klub Mungo pričel z treningom.

Nekako nisem v učenjih master Prosenice nikoli našel tisto kar sem od borilne veščine pričakoval. Čeprav nas je učil Kung Fu smo se potem udeleževali tekmovanj v Full in Light Contactu kjer pa seveda tehnike Wing Chuna ne morejo priti do izraza saj so pravila prestroga.

Udeležil sem se nekaj tekmovanj a razen naslova vice prvaka v nekakšni Kung Fu – Full contact federaciji nisem dosegel.

Pozneje sem zaradi spora iz kluba izstopil. Tudi moja inštruktorja sta uvidela pomankljivosti v učenjih Master Prosenice in sta šla svojo pot.

Po izstopu iz kluba sem za nekaj časa opustil treninge in se posvečal fitnesu in bodybuildingu. Pri tem sem dobil veliko pomoči in znanja v Bodybuilding Clubu Bulldog, v lasti prijatelja Borko Jaroša ki mi je pomagal z svojimi izkušnjami in znanjem o prehrani treningu itn.

Leta 1998 do 2001 so zame bila najtežja, razdvojen med tem in onim in z nekakšno potrebo po dokazovanju sem nenehno zahajal v težave. Slaba družba in želja po hitrem zaslužku so vodila do konfliktov z zakonom ljudmi in z samim seboj.

Na srečo sem leta 2001 spoznal sedanjega mentorja in učitelja Predraga Koviljaca ki je lastnik Tradicionalnega Wing Chun Kluba Sremska Mitrovica, ki je v mojem življenju predstavljalo prelomnico.

Predrag Koviljac je po mnenju mnogih eden najprespektivnejših Wing Chun mojtrov na ozemlju Evrope. Je človek z odgovori. Na vsako direktno vprašanje (kar se tiče veščine borbe) ima brez da bi premišljeval direkten, enostaven in nadvse zadovoljiv odgovor. Je neutrudljiv potrpežljiv in izkušen učitelj kakršnega si človek lahko le želi. Poseduje ogromne količine znanja o vseh aspektih borbe in energijo kakršno sem razen pri njemu opazil le, ko sem prvič srečal Grandmaster William Cheunga.

Tako sem pod nadzorom mentorja spoznal prave vrednote borilne veščine z njegovo pomočjo in učenji Wing Chuna temeljito spremenil pogled na svet.

A ker pregovor glasi ,da se človek uči dokler živi, sem po desetih letih intenzivne vadbe wing chuna prišel do razpotje. Med pripravami za polaganje druge mojsterske stopnje, ki zahteva aplikacijo tehnik bart cham dao (dvojni meči ki se uporabljajo tradicionalno) sem dobil ubčutek da nekako “zapravljam čas”. Namreč orožja kot so meči, sablje, tri meterska palica, ne spadajo v 21.stoletjein verjetnost da bi mi to znanje prišlo prav je neznatna. Tako sem se začel ozirati po veščinah katerih orožja so del vsakdana našega časa , so bolj dinamične in prilagodljive. Tu se je filipinska Eskrima pokazala za primerno in precej učinkovito, zato svoje znanje dopolnjujem v šoli SCS ki jo vodi Frans Stroeven, ki mislim da je eden boljših eskrimadorjev (mojstrov eskrime) na svetu, še posebej spreten v borbi z nožem.

Prav tako sem mnenja da so tehnike ki se jih uči v Wing Chunu kot borba na tleh, precej zastarele in neučinkovite. Zato redno obiskujem seminarje brazilskega jiu jitsa in poskušam integrirati pridobljeno znanje.

Tradicija je pomembna, ampak potrebno je biti iskren v iskanju resnice in ostati v koraki s časom.

“Adapt what is useful, reject what is useless, and add what is specifically your own.”

Upam, da bom z odpiranjem Wing Chun šole lahko enako pozitivno vplival na razvoj in pogled na borilne veščine in morda komu pokazal smernice k kvalitetnem, uspešnem in umirjenem načinu življenja, ki ga pooseblja Wing Chun Way Of Life.