Na srečo sem leta 2001 spoznal sedanjega mentorja in učitelja Predraga Koviljaca ki je lastnik Tradicionalnega Wing Chun Kluba Sremska Mitrovica, ki je v mojem življenju predstavljalo prelomnico.

Predrag Koviljac je po mnenju mnogih eden najprespektivnejših Wing Chun mojtrov na ozemlju Evrope. Je človek z odgovori. Na vsako direktno vprašanje (kar se tiče veščine borbe) ima brez da bi premišljeval direkten, enostaven in nadvse zadovoljiv odgovor. Je neutrudljiv potrpežljiv in izkušen učitelj kakršnega si človek lahko le želi. Poseduje ogromne količine znanja o vseh aspektih borbe in energijo kakršno sem razen pri njemu opazil le, ko sem prvič srečal Grandmaster William Cheunga.

Tako sem pod nadzorom mentorja spoznal prave vrednote borilne veščine z njegovo pomočjo in učenji Wing Chuna temeljito spremenil pogled na svet.

A ker pregovor glasi ,da se človek uči dokler živi, sem po desetih letih intenzivne vadbe wing chuna prišel do razpotje. Med pripravami za polaganje druge mojsterske stopnje, ki zahteva aplikacijo tehnik bart cham dao (dvojni meči ki se uporabljajo tradicionalno) sem dobil ubčutek da nekako “zapravljam čas”. Namreč orožja kot so meči, sablje, tri meterska palica, ne spadajo v 21.stoletjein verjetnost da bi mi to znanje prišlo prav je neznatna. Tako sem se začel ozirati po veščinah katerih orožja so del vsakdana našega časa , so bolj dinamične in prilagodljive. Tu se je filipinska Eskrima pokazala za primerno in precej učinkovito, zato svoje znanje dopolnjujem v šoli SCS ki jo vodi Frans Stroeven, ki mislim da je eden boljših eskrimadorjev (mojstrov eskrime) na svetu, še posebej spreten v borbi z nožem.

Prav tako sem mnenja da so tehnike ki se jih uči v Wing Chunu kot borba na tleh, precej zastarele in neučinkovite. Zato redno obiskujem seminarje brazilskega jiu jitsa in poskušam integrirati pridobljeno znanje.